Začto ja stvoril medžuslovjansku versiju sajta
Ja rodil se v Moskvě, živu v Almaty i veliku čest svojego života stvarjam věči v internetu: občiny, kompanije, softver, muzyku i knigy.
V někojem smislu ja vyrastl odinčasno v dvuh internetah. Russky byl mojim rodnym jezykom i prostorom komunikacije, a anglijsky — oknom v globalnu tehnologičnu kulturu. Ale medžu tymi dvoma velikymi prostorami skoro ne bylo města dlja susědnyh slovjanskyh internetov. Oni suščstvovali sovsěm blizko, no my skoro ne prěsěkali se.
Mně vsegda bylo interesno, kako tehnologije razširjajut člověka.
Teleskop davaje možnost viděti dalje. Ikonoskop prětvoril obraz v signal i prědal jego na razstojanje. Telefon dal možnost govoriti s člověkom, ktory ne jest blizko. Ale jedin iz najmočnějših člověčskyh gadžetov pojavilsja mnogo prěd električstvom.
To jest jezyk.
Jezyk prěnosi mysl iz jednoj glavy v drugu, hrani glas člověka poslě jego smrti i sobiraje ljudij, ktori nikogda ne strětili se. On ne jedino prěnosi gotovu mysl — on učestvuje v jejinoj konstrukciji: opredělja, ktore različja my zapažajemo, ktore svezi možemo stvoriti i ktore ideje možemo držati. My govorimo jezykom, ale v někojem smislu takože jezyk govori črěz nas.
Gledati na jezyk tako naučil me moj učitelj, filosof Jefim Ostrovsky: jezyk — to gadžet i operacijna sistema myslenja.
Obyčno odnosimo se k jezyku kako k pogodě: rodimo se vnutri jego i čitajemo jego prirodnoju čestju světa. Zdaje se, že najprvo suščstvuje realnost, potom my ju vidimo i nazyvajemo vidženo slovami. Ale medžu světom i našim vosprijetjem uže jest postavljen jezyk. On sortuje realnost, provodi granice, stvorja kategorije i podkazyvaje, čto čitati važnym, a čto ostaviti nevidimym. I kako u vsakoj operacijnoj sistemy, u njega jest arhitektura, ograničenja, stare versije i obnovjenja.
Možno ostati jego obyčnym koristnikom. A možno probovati stati inženjerom: razbirati jezyk, nastavjati, projektovati i testovati na realnyh zadanjah. Imenno zato mene zainteresoval medžuslovjansky.
Gadžet pod zadanje
Ne jest jezyka, ktory byl by lučši od vseh drugyh vo vsem — kako molot ne jest lučši od odvrtky. Jedin jezyk hrani pamet naroda, drugy povezyvaje globalny biznes, tretji točno opisyvaje naučnu oblast.
Medžuslovjansky jest stvorjen pod konkretno zadanje: pomagati nositeljam različnyh slovjanskyh jezykov razuměti drug druga bez dolgogo učenja i bez obveznogo prěhoda na anglijsky. Russky, ukrajinsky, poljsky, srbsky, češsky, bulgarsky i ostale slovjanske jezyky razšli se, ale shranili mnogo obščih korenjev i konstrukcij. Medžuslovjansky sobiraje tuto obšču osnovu v rabotajuče orudje. On ne prinadleži jednoj državě i ne konkuruje s nacionalnymi jezykami — jego zadanje jest skromnějše: dodatkovy kanal razuměnja medžu ljudami.
Slovjansky internet pri tom jest razděljen na nacionalne segmenty. Ljudi v Poljskě, Ukrajině, Srbiji, Čehiji, Bulgariji i Bělarusi diskutujut podobne ideje, stvarjajut podobne projekty i strětajut se s podobnymi problemami, skoro ne strěčajuči drug druga. Po dannym W3Techs, sajty na slovjanskyh jezykah vkupno sostavjajut okolo osm procentov weba s opreděljenym jezykom sodržanja. Slovjansky internet jest dost veliky, da by byl vidimy — i dost razdrobljeny, da by jego učestniki rědko strěčali se. Kogda strěča vseže proishodi, obyčno ona proishodi v anglijskom jezyku.
Anglijsky odlično rabotaje kako globalny protokol; ja sam postojanno pišu i rabotam na njem. Medžuslovjansky ne pretenduje na jego město — on otvarjaje drugo napravjenje svezi. Mene interesuje prosty pytanje: vsegda li srodnym kulturam potrěben vněšny posrědnik, da by uslyšati drug druga? Može li člověk iz Poljsky pročitati moju historiju bez prěvoda na poljsky? Razumějut li jeden i tojže tekst v Srbiji, Čehiji, Bulgariji i Ukrajině?
Razsuždanjami to ne možno izjasniti. Gadžet trěba vključiti.
Poljevy test
Medžuslovjanska versija mojego sajta — ne jest marketingova lokalizacija. Ja ne čekajem, že ona prinese miliony čitateljev ili primětno uveličši prodavanje mojih knig. Možno, ju budut regularno čitati několiko sot ljudij. Možno, menje.
Jezyk stavaje realnym ne togda, kogda u njega pojavjaje se idealna gramatika, ale kogda na njem ljudi poznavajut se, šutkujut, diskutujut, pišut pisma i knigy, opisyvajut nove tehnologije i dogovarjajut se stvoriti něčto zajedno. Poka jezyk žive jedino v slovnikah i učebnikah, on jest podobny do ustrojstva, ktoro nikogda ne bylo izjeto iz korobky.
Ja rěšil izjeti jego iz korobky.
Čto on razširjaje
Cěnnost tehnologije jest ne jedino v tom, čto ona uměje, ale i v tom, čto stavaje možnym dlja člověka blagodarejuči jej. Jezyk razširjaje krug ljudij, ktoryh my možemo uslyšati — v tom dlja mene jest cěnnost medžuslovjanskogo.
On ne iztiraje različja medžu kulturami i ne stvorjaje iluziju, že vsi slovjanske narody sut jednake. Naopak, obšči jezykovy sloj pomaga viděti različja jasněje: zapažati, kde naše značenja soglasujut se, kde razhodet se i kde za podobnoju formoju skryvaje se drugy historičny opyt.
My privykli gledati na jezyk kako na pametnik historije, ktory trěba hraniti i prědavati budućim pokoljenjam. Ale jezyk — to takože tehnologija budućnosti. Nove občiny potrěbujut novyh sposobov dogovarjati se, a nove tehnologije izměnjajut to, kako my opisyvajemo člověka, intelekt, avtorstvo i trud. Ako možemo projektovati umětny intelekt, virtualne světy i globalne digitalne platformy, možemo svědomo projektovati takože orudja člověčskogo razuměnja.
Ja ne znam, stane li medžuslovjansky masovym. Ale masovost ne jest jediny kriterij cěnnosti tehnologije: inogda jest dost, da by malo orudje rěšilo zadanje, ktoro nikto prěd njim ne proboval rěšiti imenno tako. Tutoj sajt — moj maly vklad v taky eksperiment.
Jezyk — to gadžet. Medžuslovjansky — jedna iz jego novyh sborkov.
Ako vy razumějete tutu stranicu, značit prototip uže rabotaje.